Smrtonosno orožje prve svetovne vojne, ki je v letih 1915-18 v Posočju uprizorilo eno najstrašnejših morij, je po Gregorčičevem planinskem raju pustilo še veliko sledov.

Še vedno najdemo jekleni drobir granat, izprane spominske plošče, zarjavele topovske lafete, betonske utrdbe, groteskno zijave rove in kaverne, številna pokopališča z vojaško razvrščenimi križi ter nešteto poti in cest, ki nikamor več ne peljejo, razen k spoznanju o velikem vojnem nesmislu, ki ga je pisatelj Ernest Hemingway, sam vojak in ranjenec na soški fronti, odpravil z mojstrsko sintagmo: Zbogom, orožje.
»Ultra cineres hostium ira non superest« - Sovraštvo ne sega prek pepela mrtvih - piše na spominski vojaški cerkvici na Javorci v dolini Tolminke.

Čas, najboljši zdravnik, je zacelil rane. Domačini pa v Kobariškem muzeju, s številnimi zasebnimi zbirkami, spominskimi prireditvami, publikacijami in pričevanji, obnavljanjem poti in pomnikov skušajo največje gorsko vojskovališče na svetu približati spominu in opominu.