V Dolino Soče sodijo številne ceste in poti v kraje, kjer še živi stara kmečka dejavnost, recimo k planšarijam pod Krnom ali pod drugimi tolminskimi gorami, kjer pridelujejo znameniti tolminski sir.

Ljudje ob Soči smo torej od nekdaj znali in hoteli dobro jesti. In izročilo je prehajalo iz roda v rod, tako v pisni kot ustni obliki.

Danes že slovite kobariške štruklje, katerim kobariški mojstri kulinarike posvečajo pravi festival, zna pripraviti prav vsaka gospodinja.

A pozor, zgodovina in zato tradicija nikoli nista absolutni: ni ga torej štruklja, ki bil lahko bil enak drugemu. Kobariški štrukelj je štrukelj s podpisom, ker ga vsaka kobariška gospodinja pripravi na svoj, malce drugačen način in se nanj »podpiše« z odtisom prsta v sredino štruklja.
 
Včasih je bil krepčilni prigrizek med poletno košnjo, danes pa je »glavna zvezda« na jedilniku sladic, tako v tradicionalnih gostilnah, kot v zahtevnih restavracijah na kobariškem.